sloveno / la cultura non isola

Otok je del kopnega, ki se razcveta iz morja. In prav morje je tisto, ki ga ščiti, ločuje in izključuje od celine, kjer so tla na videz nepremična, prostrana in prepredena z nešteto dogodki in premiki, ki se tam nastanjajo in ki z zemljo manipulirajo, jo podkupujejo in starajo. 

Tla na otoku pa so tekoča, zaobjeta. Otok je lahko ponovno naseljen in obnovljen. Lahko je svet v svetu, s čisto svojimi pravili. Pomislimo na Atlantido, Utopijo ali na otok Robinsona Crusoeja.

Koliko otokov in koliko utopij je priplulo na površje in se obenem potopilo v času?  Filozof Jacques Derrida je nekoč napisal: “Kaj je to otok? Ne obstaja svet, so le otoki.” Razmišljanje o otoku kot pojmu nas pravzaprav privede do razmišljanja o svetu kot takem, saj ponazarja njegovo pomanjšano različico in prispodobo, načrt in upor.

Otok je torej tako kraj kot model hkrati. Njegovega izgleda pa ne krojijo zgolj geografski in naravni pojavi; za tem videzom so nakopičene tudi sledi umetnosti in kulture človeškega roda. Zato je otok prostor nenehnega raziskovanja, eksperimentiranja in spoznavanja, s čimer postaja vzor, po katerem se zgledujejo sodobne kulture. Čeprav ohranja pomene obstajanja, pa je obenem vpet v procese nenehne gradnje in razstavljanja lastne identitete, v zapuščanje in oddaljevanje, trganje in vzpostavljanje vezi: otoku grozi nevarnost ločenosti in omejenosti, obenem pa predstavlja tudi priložnost za nove začetke in prenovo, ponovno odkrivanje in regeneracijo, za starodavno in novo. Otok je zato privilegirani drugje, drugje par excellence, skrivališče zakladov ali kraj za pobeg, večna prispodoba za iskanje sreče.

Otok, ki ga zazremo na obzorju, nastavlja ogledalo lastnemu jazu; je entiteta, ki v nas poraja nemir in nas napeljuje k akciji. Michel Tournier ga primerja z diastolo in sistolo človeškega srca, z njunim ritmičnim raztezanjem in krčenjem. Otok je čarobni krog, ki ohranja in ščiti. Je varen kraj, sam po sebi dovršen kot kozmično jajce ali rajski vrt. Otok je jedro, obdano s plodovnico, poosebljenje simbola ženskosti, “vrnitve v maternico”: gre za kulturo ženskega / materinskega, ki je z vidika kulturne generativnosti nosilka posebnega odnosa do človeka. Sprejemanje, sočutje, zaščita, skrb, darovanje, povezanost z življenjem so nepogrešljive predpostavke za kulturo raznolikosti, ki jo želimo deliti z našim kulturnim programom.

Nenazadnje je otok tudi mentalni kraj. Je misel, ki se oblikuje in zatem vznikne iz neprepustne, temne, življenjsko polne globine: “Otoki so kot (za)misli. Neobljudene, vznemirljive. Delujejo po principu rezervatov, ugrabljajo zgodbe in nudijo zavetje človeški vrsti že od nastanka prve pesnitve” (Maylis de Kerangal).

Otok je podoba, simbol, ideja. Vendar pa je tudi konkreten kraj iz krvi in mesa, ki ga zaznamuje stalni tok odnosov, križišče nenehnih prihodov in sloves: “Od tod se odhaja, sem se prihaja. Sam sebe nagovarja k prečkanju morja, k dotiku drugih dežel.” (Jean-Luc Nancy). Kajti otok je prepusten, odprt kraj.

Zato gre pri preučevanju kompleksnosti imaginarnega sveta, ki se spleta okoli otoka, pravzaprav za odkrivanje mitskih in starodavnih korenin našega zavednega sveta. Obenem je ta prispodoba-kraj primerna tudi za projeciranje tistega, kar vedno znova predelujemo in potiskamo v globine svojega duha: občutke ujetosti, precepa, bivanjske stiske.

Otok je kraljestvo dualnosti: odprtosti/zaprtosti, sprejemanja/izključevanja, svobode/ujetosti, privezanosti/oddaljenosti. Izpostavljanje dvojnosti identitet je bilo zato tudi temeljno vodilo pri ustvarjanju kulturnega programa za “Procida, italijanska prestolnica kulture” v letu 2021. Otok ima namreč že sam po sebi ta privilegij, da nenehno eksperimentira s protislovji, večnim spopadanjem med potrebo po pripadnosti na eni in izkazovanjem lastne drugačnosti na drugi strani.

Izkušnje, ki vzniknejo iz notranjosti in z otoka, so tako vodilo in popotnica naši kandidaturi. Z njimi bomo ustvarili zemljevid stvari in dogodkov: korak za korakom, noben namišljeni ali fiktivni kraj ne dobiva resnične konkretnosti, nobenega ni mogoče najti niti odkriti.

Naravno okolje in kraji na otoku predstavljajo živi človeški laboratorij, v katerem se vsakdanje življenje, naravni elementi in kulturna ustvarjalnost stekajo v večno delo v teku.

Projekti se osredotočajo k dvoplastnemu raziskovanju. Na horizontalni ravni k ustvarjalnosti, ki se izraža v številnih vitalnih in kulturnih formah na površju otoka. Obenem pa se na tem popotovanju vertikalno poglablja v potencial sodobnosti, kjer ideje o napredku, znanosti in tehnologiji postavljajo sodobnega človeka v središče njegovega lastnega spomina, s tem pa tudi krepijo njegovo sposobnost dojemanja prihodnosti in zavedanja o tem, da smo predvsem prebivalci, ne le potniki.

Sanja Pirc e Maria Bidovec